Slovenščina je za gluhe drug jezik, saj se po sintaksi in drugih jezikovnih prvinah zelo razlikuje od znakovnega jezika, ki ga gluhi uporabljajo kot svoj prvi jezik. Zaradi nerazumevanja pisane slovenske besede gluhi neradi berejo in zato niso seznanjeni z identiteto lastnega naroda, ki jim jo ponujajo zgodbe, pravljice in druga literatura kot zakladnica narodnega izročila.
Da bi osebam z izgubo sluha omogočili svojevrstno zbližanje s knjigo in obogatili njihov besedni zaklad tako v slovenskem znakovnem jeziku kot tudi v slovenskem knjižnem jeziku, je treba literaturo prilagoditi v slovenski znakovni jezik. S tem bi tudi gluhe osebe odkrivale bogato literarno zgodovino slovenskega naroda. Polno slišeči ljudje pa bi pridobili možnost, da odkrivajo čudovito drugačnost in kompleksnost sveta in kulture gluhih s spoznavanjem slovenskega znakovnega jezika.
Za posredovanje informacij je treba izkoristiti vse poti, saj so okoliščine in načini njihovega sprejemanja različni.
Na predstavitvi bi želeli izpostaviti naslednje štiri sklope: